Partizanstvo, osvobodilni boj, zapori, mučenja, smrt, svoboda, upanje, hrepenenje, mir in nemir, razočaranje, narava, barje, ljubezen, potrtost, samota, nostalgija, tišina, prisluškovanje sebi, dobrota, slutnja smrti - če navedemo samo izbrane določilnice te magične poezije - so pravzaprav nosilni stebri Minattijevega pesnjenja od Belih gazi do Epitafa. Se pravi, od začetkov, ki so po ukazu dramatične, za slovenstvo usodne zgodovine druge sveovne morije in upora proti njej morali postati pesniško tako rekoč zreli že s prvo pesmijo, do danes, ko so subtilne izpovedi našega poeta že dolga desetletja v zenitu sodobne slovenske poezije. Njihov avtor je sebi, svojemu visoko etičnemu, prešernovsko panteističnemu pogledu na "svetovni svet" in "človeškega človeka" v njem ter vseprešinjajoči, čudežni naravi in v njej svoji lirični vznesenosti neomajno zvest že odkar vé zase. Če je kdo v slovenski poeziji našega časa lirik par excellence in pesnik, čigar pesmi berejo vsi rodovi, je to zagotovo Ivan Minatti. Brez njega bi bil, če smemmo zapisati z zanosno podobo, slovenski Parnas bistveno nižji. (Vasja Predan)