Pino Pograjc v svojo drugorojeno zbirko Trepete prenese občutja iz svojega življenja, sprva s tkanjem družinskih vezi, ki razkrivajo osebno zgodovino, nato s smerokazom odhodov in mest, v katera se vračamo zato, da bi lahko še enkrat izbruhnili. Pesmi nas opomnijo na to, da smo pod kožo še vedno le ranljivi spremljevalci svetov, v katerih se nahajamo. V Pograjčevem družinskem drevesu bivajo poleg sorodnikov tudi prijatelji, otopeli ljubimci in nenazadnje mi, bralci. Krvna sorodstva so v Trepete spletena z nihanji v preteklost, z zbadljivim humorjem in z zgodbami, ki jih ne moremo utišati. Avtor se tako znajde v Pančevu in ob opisovanju svoje izkušnje mesta razmišlja o umorjenem gejevskem aktivistu Dejanu Nebrigiću. Znajde se v zakajeni sobi, kjer je poljubljane zgolj kulisa za razbijanje misli, ki privrejo od spodaj: »samota mi zveže dlani / za hrbtom, / zato ne znam reči ne.« S s pripovedno natančnostjo nas preseli v tudi nek čas, kjer smo varni pred pritiski sedanjosti: »ko hodiva do tvoje sobe, / komaj čakam, / da me slepiš do jutra.«