Groteske in arabeske (1840) so prva prozna zbirka E. A. Poeja, mojstrskega raziskovalca temnejših kotičkov človeške psihe, utemeljitelja moderne detektivke in pionirja žanra kratke zgodbe, zasnovane na njegovi teoriji »enega samega učinka«, po kateri vsak element zgodbe prispeva k enotnemu čustvenemu učinku. Poejeva uporaba zapletene simbolike in umetelnega jezika ponazarja vidik arabeske, medtem ko se groteskno kaže v bizarnih in grozljivih elementih, ki prežemajo zgodbe. Zlitje teh dveh prvin dokazuje Poejevo edinstveno sposobnost, da v bralcu vzbuja strah in prevzetost hkrati. Z zbirko, ki vključuje nekatere njegove najbolj znane zgodbe, kot sta »Konec Usherjeve hiše« in »Maska rdeče smrti«, je dokazal svoje mojstrstvo za ustvarjanje tesno stkanih pripovedi, ki imajo močan čustveni in intelektualni naboj ter budijo občutke tesnobe in dvoumnosti. Z njo ni očaral le sodobnikov, temveč si je zagotovil sloves ene najbolj vplivnih osebnosti ameriške književnosti. Približno polovico Grotesk in arabesk že poznamo v prevodih Andreja Arka in Jožeta Udoviča, preostale zgodbe pa je prvič prevedla Tina Mahkota.