"Avtorja v tej komunikaciji uživata. Se igrata bolj kot izrekata. [...] Pri smetiščnih pesmih gre torej predvsem za užitek v komunikaciji, ki je istočasno razporejanje pesniškega materiala po posameznih kontejnerjih. Ni pomembno, kateri glas pravi: "V mojem statutu ni pravil; definicije si kuham sproti (pet prstov ni pet prstov - ne priznavam strohnelih pojmov, ki se prisiljeno vtikajo v vse in vsakogar)." Pomembno je, da lahko v tej komunikaciji sodelujemo, da nas navdihuje, ker - saj pa pravzaprav prisluškujemo samo svojemu glasu, edinemu glasu, v katerem med branjem odseva glas obeh, ki govorita, in vseh glasov, ki v njunem glasu odmevajo. Smetiščne pesmi pa razen tega ohranjajo "pomen kot poanto," v kateri se odraža kritična naravnanost do modernega kapitalskega sveta, producenta strahotnih grmad odpadkov. Da, v tem svetu vse - in vsi - na koncu pristanemo v babilonskem stolpu zavezanih črnih vreč odpadkov." (Robert Titan Felix)