Pomladni dan je izjemno delo tako v sklopu Kosmačevega opusa kot v loku razvoja sodobne slovenske pripovedne proze. Najprej zaradi doživljajske moči in izjemne pretehtanosti pripovednega postopka, tudi zaradi lirske intenzitete, ki jo gradi pripovedovalčeva perspektiva, ki raste iz intimnega doživetja, in zaradi fabulativne živahnosti, katere motivacijski prehodi so izrazito poetični. Leta 1953, ko je roman izšel, je vse to pomenilo novost ob prevladujočih socialno motiviranih prvih povojnih pripovednih delih.